Kanalizacijska črpališča

Črpališča so bila izvedna tako, da se je zraven črpalnega jaška zgradil še suhi jašek, v katerega so se vgradile črpalke. Slaba stran takšne izvedbe črpališč je velik strošek gradnje, v primeru vdrževanja pa je potrebno črpalko dvignit oz. je potreben spust vzdrževalneg osebja v jašek, kar pa je zaradi vedno strožje zakonodaje varstvu pri delu vedno zehtevnejše in je povezano z velikimi stroški, saj morata ob popravilih biti prisotni najmanj dve osebi.

Pri tej izvedbi črpališč so črpalke nameščene direktno v jašek – potopne črpalke, kar sicer pomeni nizek investicijski strošek, dolgoročno so pa takšna črpalkišče na vzdrževalni stani veliko dražja. Črpalke so v tem primeru potopljene v felani vodi, in ker se vaska črpalka zamaši, se to zgodi v črpali. V tem primeru je potrebno jašek izprazniti, črpalko dvignit, jo najprej temeljito očistiti (nihče ne mara tega umazanega dela), ter na koncu črpalko odmašiti. Običajno se za ta opravilo porabi veliko časa in denarja. Ker je črpalka električna naprava, je z vidika varnosti obratovanja zelo sporno dejstvo, da električno napravo – elektomotr potapljamo v vodo, saj slej ko prej vedno pride do prodora vode v elektromotor, kar pomeni velike stroške popravila in izpada. Prav zaradi tega, so potopne črplake praviloma izvedene z dvema črpalkama, saj popravilo praviloma traja več dni.

Novi koncept komunalnih črpališč je izveden s samosesalnimi črpalkami, katere so nameščene nad črpalnim jaškom, v jašek pa so spuščene samo sesalne cevi. To pomeni, da nam v primeri zamašitve ali popravila ni potrebno odpirati jaška in biti izpostavljeni umazaniji ter smradu fekalne vode. Črpalke so lahko dostopne in rokovanje z njimi je tako enostavno, da lahko to opravilo oprava samo ena oseba. Tudi samo popravilo je na samosealnih črpalkah prej končano. Črpališča so lahko izvedena z dvema črpalkama, lahko pa zaradi hiterega popravila tudi samo z eno črpalko in enim nadomestim rotacijskom setom.